V petek, 19. 4. 2024, so se osmošolci podali na poučno ekskurzijo na Gorenjsko. Obiskali so Linhartovo mesto, Radovljico, in Prešernovo mesto, Kranj.

Najprej so se z avtobusom odpeljali do Radovljice, ki velja za prestolnico čebelarstva in čokolade. Sprehodili so se do enega najlepših in najbolj očarljivih starih mestnih jeder v Sloveniji, kjer so občudovali slikovite hiše iz 16., 17. in 18. stoletja. Osrednji, Linhartov trg, je dobil ime po Antonu Tomažu Linhartu, ki je bil rojen v eni od tamkajšnjih meščanskih hiš (Linhartov trg 7).

Pot jih je vodila do Radovljiške graščine, kjer domujejo slovenski Čebelarski muzej, Mestni muzej ter Festival Radovljica. Razsvetljenec in narodni buditelj Anton Tomaž Linhart je bil ena od osrednjih osebnosti na tedanjem Kranjskem in prav z njegovim življenjem in delom so se učenci srečali na stalni razstavi Mestnega muzeja Radovljica. Najpomembnejši njegovi deli sta Poskus zgodovine Kranjske in drugih dežel južnih Slovanov Avstrije in uprizoritev lastnega dramskega dela Županova Micka. Prvo delo velja za začetek slovenskega nacionalnega zgodovinopisja, drugo pa pomeni rojstvo slovenskega gledališča.

Ko je bila polovica učencev na Linhartovi razstavi, si je druga polovica ogledala središče mesta. V neposredni bližini se nahajajo še nekatere druge zanimive stavbe in čudoviti razgledi. Tu so lectarska delavnica, Magušarjeva hiša, Šivčeva hiša, župnijski dvorec, na trgu pred cerkvijo je razstava o razvoju mesta in edinstvena keramična maketa mesta. Na razgledni točki na koncu trga se je odpiral čudovit pogled, kjer so lahko občudovali dolino reke Save in pogled na Triglav. Pomalicali so in si privoščili, čeprav je bilo mrzlo dopoldne, tudi sladoled.

Na poti do avtobusa jih je pot vodila mimo Linhartovega spomenika, ki ima obliko odra in knjige, v kateri je izrezana njegova znamenita podoba.

Utrinki iz Radovljice:

Druga postaja tega dne je bilo Prešernovo mesto. Obiskali so Prešernovo hišo, v kateri je Prešeren živel in delal kot odvetnik od jeseni leta 1846 do 8. februarja 1849, ko je umrl, in Prešernov gaj, ki je njegovo zadnje počivališče, danes urejen kot spominski park. Najbolje so ga lahko spoznali v njegovi hiši, ki ima še vedno originalno pohištvo, med drugim tudi posteljo, na kateri je Prešeren spal in tudi umrl. V delu hiše, obrnjenem proti trgu, si je uredil stanovanje, na drugi strani hiše pa pisarno za opravljanje odvetniškega poklica. S seboj je pripeljal tudi sestro Katro. Ko so se povzpeli po stopnicah v razstavne prostore, jih je nagovoril pesnikov portret. Z avtentičnim pohištvom sta opremljeni dve sobi: pesnikova spalnica in odvetniška pisarna. Razstavljena so nekatera njegova dela: cenzuriran rokopis Poezij iz leta 1847, original in faksimile Krsta pri Savici in časopisi, kjer je pesnik objavljal svoje pesmi.

Zadnja postaja tega dne so bili rovi pod starim Kranjem, kjer je bilo vse v znamenju trinajstic: rovi so dolgi 1300 m, so 13 m pod površjem Kranja in gradilo jih je 130 (natančneje 132) delavcev. Med drugo svetovno vojno so služili kot zaklonišče pred letalskimi napadi, danes pa si v njih lahko ogledamo razstavo, ki podrobneje predstavlja zgodovino gradnje rovov. Izkopani so v konglomerat in na mestih, kjer niso obdani z betonom, se zelo lepo vidi naravna konglomeratna stena. Pazljivi so morali biti, da se niso dotaknili majhnih kapnikov na stropu tunelov, ki tam nastajajo zaradi klime, podobne naravni jami. Ogled je popestrila tudi razstava mineralov in fosilov. Malce pa je bilo strašljivo, ko je vodička v rovu za trenutek ugasnila luči. Vrnili so se na površje in se odpeljali proti sončni Ljubljani.

Utrinki iz Kranja: