Izteka se drugi teden Šole na daljavo.
Svet se je postavil na glavo. Šola je prazna, domovi so polni. Učiteljice in učitelji so ostali doma, starši so prevzeli njihovo vlogo. Samostojnost učenk in učencev je na preizkušnji. Potrpežljivost staršev še bolj.
Samo elektrike ne sme zmanjkati, pa smo zmagali. Naj živijo elektronske povezave v vseh možnih različicah!
Še najmlajši so ob pomoči staršev postali računalniški mojstri. Znajo poiskati in brati elektronsko pošto, odpirati razne spletne povezave, najti spletno učilnico, reševati kvize, izpolnjevati ankete in podobno.
Prav pridejo tudi stare “pešpoti”. To so zvezki. Vaje v njih so postale stalnica, mojstri delajo vaje in napredujejo. Branje pisem in reševanje ugank jih še posebej motivira, zato rastejo v dobre bralce. Vestno opravljajo šolsko delo in svojim učiteljicam pošiljajo sporočila, kako jim gre. Gre jim odlično!
Najboljša učiteljica v teh časih pa je narava, kamor lahko smuknemo, ko postane doma pretesno. Ponuja nam pomlad, gibanje, regrat, čemaž, milijone rožic – vsak dan več, objem dreves, skrite potke, na katerih je človek lahko sam, tišino in svež zrak, ki je sedaj še posebej čist.
Otroci s svojimi starši popoldne postanejo ustvarjalci, peki, slaščičarji, šivilje, kuharji, drvarji, gozdarji, mizarji, zeliščarji, slikarji, kiparji, glasbeniki, pravljičarji, pletilci, pohodniki, plezalci in raziskovalci.
Kot je rekla Ela Peroci: »Vse je bilo v najlepšem redu, le otroci …« … se ne smejo družiti, pa dodajamo v sedanjem času. Sošolci in sošolke pogrešajo drug drugega in upajo, da se svet spet postavi na noge. Šola pač mora biti v šoli, kajne?
Takole pa se je nabralo v mapah učiteljic ogromno utrinkov za cel album iz Šole na daljavo.