Kaj je sodelovalno učenje?
Učenci 5. c odgovor že poznajo. Ker so se v letošnjem šolskem letu srečali že z mnogimi učnimi strategijami in tehnikami, so bili pripravljeni na naslednji, zahtevnejši učni izziv.
Učenja o obsredozemskih pokrajinah so se lotili povsem samostojno, a kar je še pomembnejše – če so želeli snov v celoti usvojiti, so morali med seboj dobro sodelovati.
Pomemben je bil vložek vsakega posameznika.
Identifikacijske kartice so učencem pomagale, da so bili pri delu bolj motivirani, odgovorni in samozavestni.
Delo so začeli v MATIČNIH SKUPINAH, kjer so si najprej razdelili učne teme.
Nato so se v petih STROKOVNIH SKUPINAH zbrali učenci z enakimi temami. Določili so VODJO, SKRBNIKA ZA ČAS in SKRBNIKA ZA DELOVNO VZDUŠJE.
Vodja je moral najprej ugotoviti, kakšno je predznanje drugih članov skupine.
V nadaljevanju so se s pomočjo učbenika in zemljevida poglobili v izbrano temo in jo raziskali do potankosti.
Pridobljeno znanje so povzeli v miselnem vzorcu.
Delo so nadaljevali z oblikovanjem odgovorov na vprašanja višjega nivoja.
V nemo karto so vrisali zahtevane podatke (mesta, pokrajine, reke) ter izdelali legendo.
Na koncu je vodja skupine preveril, če so člani skupine res postali STROKOVNJAKI na svojem področju.
V nadaljevanju jih je namreč čakala najzahtevnejša naloga. Vrnili so se v MATIČNE SKUPINE. Jim bo usvojeno znanje uspelo prenesti na sošolce? V vlogi učitelja – strokovnjaka so se nekateri znašli kot ribe v vodi, drugim je bilo manj prijetno. Izkušnje za oboje pa so bile dragocene.
Sodelovanje so zaključili s sestavljanjem KVIZA na računalniku, kjer so uporabili pridobljeno znanje, ter za sošolce poskušali sestaviti ne le zanimiva, temveč tudi zahtevna vprašanja.
Nekaj primerov …
Zaključek sodelovalnega učenja je bila EVALVACIJA DELA. Učenci so pripovedovali, kako so se počutili v posameznih vlogah, kaj jim je šlo dobro, česa so se naučili, v čem so napredovali, kaj jim ni bilo všeč, kje so njihove šibke točke in kako bi jih lahko okrepili. Zaključili so s predlogi za izboljšavo izvedbe.
Mnenje o sodelovalnem učenju je v anonimni anketi izrazilo 23 učencev.
Nekaj komentarjev učencev
»Meni je bilo zelo všeč, ker je vsak dal svoj delček znanja v skupino. Zelo smo se zabavali.«
»Meni je bilo zelo všeč delo v strokovnih in matičnih skupinah. Zelo smo se zabavali. Vsi smo znali vse.«
»Bilo je zabavno. Veliko sem se naučila, več kot pri navadnem pouku. Ampak bi raje, da bi se sami razdelili v skupine.«
»Bilo mi je všeč, ker smo se družili in po svojih besedah razložili ter se tako veliko naučili.«
»Meni ni bilo všeč. Vodja me je ves čas nerviral. Sama bi se bolje naučila.«
»Ta način učenja mi ni bil všeč, ker sem bil vodja. To ne pomeni, da se nisem naučil ničesar, a se mi zdi, da bi se več pri normalni uri.«
»Sodelovanje mi je bilo zelo všeč, ker smo bili tudi v računalnici.«
Kaj so prednosti sodelovalnega učenja? Poglobljeno in učinkovito učenje, večji transfer znanja, trajnejše pomnjenje … in tudi razvijanje empatije, prevzemanje odgovornosti, pridobivanje izkušenj v različnih vlogah, spoznavanje dela v »timu«, razvijanje drugih socialnih veščin in notranje motivacije za učenje.
Kdo je kdo?
VODJA MATIČNE SKUPINE izpelje razdelitev tem, tako da so z izbiro zadovoljni vsi člani.
Po delu v strokovnih skupinah poskrbi, da strokovnjaki znanje na ustrezen in učinkovit način
prenesejo na ostale člane matične skupine. Izpelje končno preverjanje znanja.
VODJA STROKOVNE SKUPINE skrbi, da delo poteka po dogovorjenih fazah. Sproti preverja znanje »strokovnjakov«. Poskrbi, da vsak član opravi »strokovni izpit« in z njim dokaže, da lahko uči tudi druge.
SKRBNIK ZA ČAS ima nadzor nad časovno izvedbo dela v skupini.
SKRBNIK ZA DELOVNO VZDUŠJE člane skupine spodbuja, pohvali, organizira pomoč, ustrezno odreagira ob nezaželenem vedenju. Skrbi, da delo v skupini poteka na primerni glasovni jakosti.
UČITELJ si lahko za nekaj ur vzame čas za opazovanje učencev. Njegova pomembna naloga pa je tudi priprava vodij skupin in skrbnikov, da ti lahko svojo nalogo čim bolje opravijo.
Pogumno novim učnim izzivom naproti!