S prijateljstvom in medosebnimi odnosi med sošolci se prvošolci ukvarjajo skozi vse leto. Skupaj z učiteljicami so prišli do spoznanja, da je prijatelj lahko le nekdo, ki si ga izberemo in mu zaupamo. Pravih prijateljev nimamo veliko. Med sošolci vlada posebno prijateljstvo, ki bi ga lahko opisali kot razumevanje, sobivanje, sodelovanje, sporazumevanje, povezanost.
Izbira sestavin prijateljstva je bila učencem zahtevna, saj so morali med množico ponujenih besed, ki so se zdele učencem vse zelo pomembne, izbrati le tri. Težavno je bilo tudi to, da so se morali vsi člani skupine strinjati z izborom.
Najpogostejše sestavine, ki so jih izbrali, so bile: SMISEL ZA HUMOR, POTRPEŽLJIVOST, PODPORA, ZABAVA, ODPUŠČANJE, PRIJAZNOST, RESNICOLJUBNOST IN ZVESTOBA. Dodali so še svoje: PAMET, STRINJANJE, PRIZNANJE (v smislu prevzeti odgovornost) in SKUPAJ SMO MOČNI.
Pri igri resnica ali izziv je večina učencev izbrala izziv in ga tudi najpogosteje uspešno opravila. Učenci so bili pri odgovorih iskreni.
Eden od izzivov je bil iti v knjižnico in s knjižničarko najti knjigo o prijateljstvu. Učenec jo je pokazal sošolcem, pozneje so jo še prebrali.
Ena od sestavin prijateljstva je tudi ZAUPANJE. Učenci so izbrali sošolca, ki mu zaupajo, in se prepustili njegovemu vodenju. To ne bi bilo prav nič posebnega, če se na pot ne bi podali SLEPI! Vodeči je moral svojega slepega varovanca varno voditi po gozdnih tleh, polnih pasti in ovir. “Visoko dvigni nogo, stoj, skloni se, malo bolj desno, jamica, počasi …” se je najpogosteje slišalo. Slepi so sledili glasu in varnemu prijemu vodnika. Nato so pari vloge zamenjali. Vsi so nepoškodovani prispeli nazaj.
Da se da s prijatelji početi zabavne stvari, so pokazali v nadaljevanju gozdne izkušnje v gozdni učilnici na Golovcu.
Prijateljstvo med ljudmi je le ena od oblik močne medsebojne povezanosti. Prijateljstvo z naravo pa ljudem omogoča zdrav odnos do sebe in drugih. Učenci 1. a so v gozdni učilnici na Golovcu posejali travo in s tem ozelenili pusta tla.
Za konec meseca prijateljstva so se učenci preizkusili v prepoznavanju prijatelja po dotiku. To je bila najzahtevnejša naloga, saj so se lahko zanesli le na otip posebnosti, kot so pričeska, špange, kitke, kratko ali dolgo pristriženi lasje in podobno. Na koncu so sklenili, da je sreča, ker vidimo in nam je zato lepše in lažje.
