V petek, 7. februarja 2020, je raziskovalec Luka Lindič v spremstvu mentorice Olge Debeljak Babnik obiskal knjižnico za slepe in slabovidne. Prijazno ju je sprejel g. Luka Pavlin s svojo ekipo in jima razkazal knjižnico od zvočnih knjig, kaset do knjig v brajlici,  razložil postopek izposoje, pokazal čitalnico z računalnikom in prostor za snemanje.

Povedali so, da Knjižnica slepih in slabovidnih Minke Skaberne deluje pod okriljem Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije in je namenjena slepim in slabovidnim ter osebam, ki ne morejo brati običajnega tiska (npr. zaradi disleksije).
Ob vpisu je potrebno predložiti dokument (izvid oz. strokovno mnenje/odločbo), s katerim dokazujete svoje težave z vidom ali branjem. Trenutno je v knjižnico včlanjenih okrog 2250 oseb. Izposoditi si je možno zvočne edicije ali edicije v brajlici. V brajlico je prilagojenih 1450 knjižnih del, na avdiokasete je bilo posnetih 2548 del, v digitalnem zapisu mp3 pa je na voljo 5644 del slovenskih in tujih avtorjev.

Luka Pavlin na sprejemnem pultu, kjer si slepi in slabovidni izposodijo zvočne knjige, kakršno drži v roki na zgornji sliki. Spodaj pa je primer kaset, ki so namenjene predvsem starejši generaciji.

 

Pripomoček za ustvarjanje teksta brajice

                                         Zvočne knjige

 

Knjižnica nosi ime po Minki Skaberne, ki je bila leta 1918 profesorica na ljubljanskem učiteljišču, prosili so jo naj organizira prepisovanje knjig slovenskih avtorjev v brajlico. Na takratnem ozemlju Slovenije za slepe ni bilo poskrbljeno. Ob koncu prve svetovne vojne so se pojavile še večje potrebe po gradivu, ker je bilo veliko ranjenih oslepelih vojakov. Minka Skaberne je s prostovoljkami pričela prepisovati knjige. To je počela do svoje smrti.

Izposoja v knjižnici poteka na tri načine.

• Uporabnik (največkrat v spremstvu) lahko pride v knjižnico osebno na Kotnikovo 32.
• Največji del izposoje poteka preko Pošte Slovenije. Poštnina je zaradi mednarodnega zakona brezplačna. Po pošti se poslane knjige izposoja po vsej Sloveniji.
• Uporabnikom je na voljo tudi EIS – elektronski informacijski sistem, tako uporabniki do knjig dostopajo preko računalnika.

Uporabniku je knjiga na voljo 1 mesec. Šolarjem in dijakom so učbeniki na voljo celo šolsko leto, leposlovje imajo lahko izposojeno, dokler ne opravijo dolžnosti za domače branje ali bralno značko. Nimajo opominov niti članarine.

Mladi raziskovalec je izvedel, da je brajlica pisava za slepe in slabovidne. Črke so sestavljene iz kombinacije šestih pik, ki so dvignjene, da jih lažje otipajo. Človek brajlico bere z blazinicami na prstih. V Braillovo pisavo se vsako leto prepiše približno 40 različnih knjig tako, da se besedilo s pomočjo posebnega računalniškega programa pretvori v brajlico. Knjige se dela s posebnim tiskarskim strojem in papirjem, ki je do 2-krat debelejši od navadnega. Ko knjigo natisnejo, jo še spnejo in vstavijo v mapo. Ko knjiga pride v knjižnico, jo najprej registrirajo in strokovno pregledajo. Knjiga Harry Potter in svetinje smrti je v brajlici dolga kar 10 debelih zvezkov.

Zvočna knjiga pa se posname v studiu, kjer najprej izberejo primernega bralca, ki doživeto in razločno prebere izbrano delo.

Tonski tehniki posnetek poslušajo, obdelajo in zapišejo v mp3-formate od leta 2014 pa tudi v formatu DAISY. Vse posnetke vnesejo v bazo podatkov, kjer je zabeleženo, kaj vse zgoščenka vsebuje, potem pa delo nadaljuje robot.

Na leto se v zvočno knjigo pretvori približno 200 knjig, vsaka knjiga pa je na voljo v dveh izvodih. Posneto zgoščenko pospravijo v ovitek, na katerem je poleg zapisa v latinici še zapis v brajlici, ki vsebuje avtorja in naslov knjižnega dela. Tako pripravljena zgoščenka je na voljo za izposojo v knjižnici za slepe in slabovidne.

Uporabniki takšne zvočne knjige lahko poslušajo na standardnih ali posebnih predvajalnikih.

Učenec Luka Lindič in mentorica sta pojasnila, da so v Centru IRIS spoznali tipanko Žametni zajček. Zanimalo ju je, ali imajo tudi v knjižnici take tipanke za izposojo in komu so tipanke namenjene. Izvedela sva, da imajo samo nekaj primerkov in da so tipanke namenjene predvsem otrokom. Pri njih najdemo predvsem gradivo namenjeno odraslim ter otrokom od druge triade dalje.

 

Tipanke za najmlajše z ustreznimi reliefnimi ilustracijami in zapisom besedila v brajlici

 

Luka se je v snemalnem studio za hip pretvoril v bralca, ki doživeto in razločno prebere izbrano delo.

 

Tudi slabovidni imajo svojo revijo v v računalniški pisavi Ariel in velikosti 24.

To, kako vidijo slepi, ki niso nikoli videli, si težko predstavljamo. Lahko pa s pomočjo preveze čez oči preizkusimo, kako se počutijo tisti, ki so nekoč videli, pa so vid kasneje izgubili. Veliko stvari lahko zaznamo in ugotovimo s pomočjo tipa, ne vemo pa, kako naj bi izgledal ogenj ali pa oblaki, barve in zvezde ter še nekatere druge stvari.

Prva pisava za slepe se je pojavila v 19. stoletju. Zasnoval jo je Francoz Louis Braille, ker je tudi sam kot otrok izgubil vid.