Še zadnji pregled podrobnosti … da le ni bilo kaj spregledano … in olajšanje. Vse je bilo pripravljeno in prvošolci so lahko prvič prestopili šolski prag.
Zbrali so se pred šolo in v varnih rokah svojih staršev nestrpno pričakovali začetek prave šole. Sončnice so žarele v oblačno nebo in v rokah petošolcev čakale na »prvčke«. Vsak starejši učenec je mlajšemu podaril sončnico in ga popeljal na sprejem v glasbeno učilnico. Med potjo skozi špalir sončnic je vsak dobil še rumeno rutko okoli vratu.
V veliki učilnici so se učencem pridružili še starši. Pogled na otroke je bil podoben polju sončnic. Ponosno so jih stiskali v rokah.
Vse zbrane je nagovorila ravnateljica šole. Povezala je stoletno dediščino s sedanjostjo in ugotavljala, da je vstop v šolo pravzaprav še vedno velik dogodek za vsakega otroka in starše.
Učenci 6. b–razreda so zaigrali odlomek iz pravljičnega besedila Pekarna Mišmaš in s hudomušnostjo ter izvrstno igro nasmejali zbrane.
Končno je napočil trenutek, ko sta razredničarki poklicali otroke in učiteljice so jih odpeljale v učilnico. Otroci so pogumno zapustili starše in se pridružili svoji skupini.
V učilnici so se predstavili sošolcem in si ogledali svoj novi prostor, v katerega bodo prihajali vsak dan. Fotografirali so se, pojedli so tortice in domov poleg sončnic odnesli še nekaj darilc.
Vsem prvošolcem in njihovim staršem želimo, da bi radi prihajali v šolo. Naj polje sončnic cveti v njihovih mislih do konca devetega razreda.