Na rojstni dan danskega pravljičarja Hansa Christiana Andersena vsako leto 2. aprila praznujemo mednarodni dan knjig za otroke, s katerim se spodbuja branje in promovira mladinske pisatelje in knjige.
Pred knjižnico OŠ Prule je tudi letos razstavna vitrina, namenjena obeleženju tega dneva, ki že napoveduje zaključne prireditve bralne značke.
Podpornik letošnjega praznika knjig za otroke je Litovska sekcija Mednarodne zveze za mladinsko književnost (IBBY). Tako je letošnjo poslanico in plakat ustvaril litovski otroški pisatelj in ilustrator Kęstutis Kasparavičius:
Knjige nam pomagajo, da ne hitimo
»Mudi se mi! … Nimam časa! … Adijo! …« Takšnih vzklikov dandanes najbrž ne slišimo samo v Litvi, ki leži v samem središču Evrope, temveč še marsikje po svetu. Pogosto nas tudi prepričujejo, da živimo v stoletju informacijskega preobilja, v stoletju, ko sta naglica in hitenje neizbežna.
A zgodi se, da v roke vzameš knjigo in začutiš, kako je lahko tudi drugače. Knjige imajo namreč čudovito lastnost – pomagajo nam, da ne hitimo. Ko listaš po knjigi in se mirno zatopiš v njeno vsebino, te na lepem ni več strah, da bi vse neopaženo zdrvelo mimo tebe. Tedaj spoznaš, da se ti ni treba brezglavo mučiti z nepomembnimi opravili. V knjigi vse poteka tiho in po natančnem redu. Morda je tako tudi zato, ker so strani v njej označene s številkami in ker med listanjem nežno in pomirjujoče šelestijo. V knjigi se dogodki iz preteklosti brez težav srečujejo z dogodki, ki se šele bodo zgodili. Knjižni svet je široko odprt, resničnost v njem je poljubno prepletena z izmišljotino in domišljijo. Včasih se niti ne zavedaš več, ali si v knjigi ali v življenju opazil, kako čudovite so kaplje snega, ki se tali na strehi, in da jerebikove jagode niso le lepe, temveč tudi grenke. Kdo ve, ali si v resnici ležal sredi poletja na travi, nato pa prekrižanih nog gledal oblake, plavajoče po nebu, ali pa si o tem samo bral v knjigi.
Knjige nam pomagajo, da ne hitimo, knjige nas učijo opazovanja, knjige nas vabijo, pravzaprav nas kar silijo, da sedemo. Najpogosteje jih namreč beremo sede, in sicer tako, da jih položimo na mizo ali na kolena, mar ne? Ali si morda tudi ti med branjem opazil nekaj nenavadnega, namreč da tudi knjiga strmi vate? Da, da, tudi knjige znajo brati! Berejo ti s čela, z obrvi, iz tvojih dvignjenih ali spuščenih kotičkov ustnic, še najraje pa berejo iz tvojih oči. Po očeh namreč prepoznajo, ali… No, saj veš, kaj!
Knjigi na tvojih kolenih gotovo ni dolgčas. Tisti, ki bere, naj bo otrok ali odrasel, je vendar že sam po sebi mnogo zanimivejši od tistega, ki se knjigo boji prijeti v roke in ki kar naprej hiti, saj nima časa, da bi se usedel in se razgledal okoli sebe.
Ob mednarodnem dnevu knjig za otroke zaželimo drug drugemu čim več zanimivih knjig. Pa tudi, da bi se še sami zdeli knjigam čim bolj zanimivi!
Kęstutis Kasparavičius
(Prevod: Klemen Pisk)