Ta veseli dan kulture je v Sloveniji neformalni praznik, ki ga obeležujemo vsako leto decembra, na dan rojstva slovenskega pesnika Franceta Prešerna.
Prvič je bil dan obeležen leta 2000 na pobudo Ministrstva za kulturo ob dvestoletnici pesnikovega rojstva. Kasneje je prišlo v navado, da na ta dan kulturne ustanove brezplačno odprejo svoja vrata obiskovalcem (vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Ta_veseli_dan_kulture).
Učenci 4. razreda, ki obiskujejo dodatni pouk in nekateri, ki so jih učiteljice posebej povabile, so ta dan v spremstvu učiteljic ge. Laure Belak in ge. Janje Klander Merc obiskali gledališče SNG Drama in si ogledali njegovo zaodrje, kamor običajno nimajo vstopa.
Pred gledališčem so počakali vodjo ogleda, go. Špelo Šinigoj, ki je učencem razkrila marsikatero skrivnost gledališča.
Gledališka pedagoginja je učencem najprej predstavila vse vrste sedišč. Učenci so balkon, cercle, lože in parter tudi zasedli ter pogledali na oder z različnih perspektiv. Zanimivo se jim je zdelo, da so bila na mestu današnjega balkona nekoč stojišča.
Seznanili so se z zgodovino gledališča in izvedeli, da je Deželno gledališče, kot se je sprva imenovalo, najprej delovalo na mestu današnje filharmonije in šele kasneje je bilo preseljeno v današnjo stavbo Slovenskega narodnega gledališča Drame. Sprva so izvajali predvsem nemške predstave oziroma predstave v nemškem jeziku.
Učenci so se lahko sprehodili po odru in ugotovili, da ja na tleh več »prask« in oznak, ki igralcem določijo, kje morajo stati v posameznem prizoru. Spoznali so izjemno majhen prostor, namenjen šepetalki in knjigo z vsemi opombami, spremembami, ki nastanejo med vajami in jih mora šepetalka upoštevati pri svojem delu.
Učenci so z veseljem prijeli v roke umetni meč, umetno kokoš, umetno klobaso, pa tudi lobanjo.
Z odra so stopili za oder in ugotovili, da je oder večji, kot ga vidijo gledalci. V zaodrju se »skrivajo« še drugi potrebni rekviziti in kostumi, pa tudi tisti pripomočki, s katerimi igralca dvignejo s tal ali ga spustijo iz višav na tla in podobno.
Izvedeli so, da v gledališču obstaja delovno mesto inspicienta, vodje predstave, ki predstavo spremlja iz svojega delovnega prostora.
Najdlje pa so se učenci zadržali v maskirnici, saj je ta pri njih vzbudila zelo veliko pozornost. Gre za prostor, kjer igralcem uredijo masko obraza, jim nadenejo lasuljo (umetno ali iz naravnih las) pa brke (vedno iz naravnih dlak) ali pripravijo umetno kri.
Zanimivo je bilo tudi v garderobi, kjer so lahko nekatere kostume in modne dodatke tudi pomerili.