Čisto navaden dan …? Kje neki! Valentin je prinesel ključ od korenin. A to še ni vse. Preberite.
Ko so prvošolci zjutraj vstopili v učilnico, so začudeno pogledali, ali so prišli prav. Njihova učilnica je postala učilna izpred 100 let. Z mize so jih gledale nagačene živali, povsod so viseli napisi z nauki, postavami, plakati iz prirodoslovja … Nikjer več ni bilo njihovih igrač, le še lesene kocke in nekaj učnih pripomočkov je bilo tam.
Ko se je začel pouk, je v učilnico vstopila učiteljica. Ne, ne učiteljica Andreja, ne, tudi Sabina ne, ampak gospodična učiteljica v togih oblačilih, tesno spetimi lasmi, s strogim pogledom izza okroglih naočnikov, s črnimi bukvami v rokah in šibo. Da, šibo! Tanko, ki oplazi in opeče prste, ki so nemirni ali neurejeni. Gospodična učiteljica je bila strašno huda, ker učenci niso stoje pozdravili in so se smejali. Z rezkim glasom jih je utišala in s šibo udarila po mizi. Šale je bilo v trenutku konec.
Gospodična učiteljica je pregledala, ali so otroci snažni in urejeni. Učenka Marjetka je morala iti klečat na koruzo, ker je imela črne nohte, učenka Fani pa zato, ker ni imela naloge. Učenec Franček je moral »osla jahat«, ker je klepetal, takisto se je zgodilo Vanku. Med klečanjem so morali brati postave in jih vsi glasno večkrat ponoviti. »Spoštuj učitelje in bodi jim pokoren!« in »Med poukom bodi pazljiv in miren!« in »Govori vsikdar in povsod resnico!«
Gospodična učiteljica je zahtevala, da so učenci sedeli čisto pri miru in čisto tiho z rokami na hrbtu. Spraševala jih je računstvo in se jezila, ko je Tonček na tablo napisal nenatančne števke. Rekla jim je »zmazek«. Vse je moral popraviti in potem ji je bilo po volji. Povšeči ji je bilo tudi, ker so učenci znali računati. Učenec Branko je dobil petko.
Sledil je nauk o prirodi. Učenci so morali naštevati dele živalskih teles in učenec Janez je moral razložiti, kaj pomeni trpinčiti živali. Z razlago je bila gospodična učiteljica zadovoljna, zato ga ni zapisala v črne bukve. Je pa učenka Fani dobila črno piko, ker ni sedela pri miru in se je ozirala k sošolcu. Po šoli je morala ostati in uriti šolske postave.
Ko je bilo ure konec, so morali učenci vstati in zborno reči: »Na svidenje, gospodična učiteljica!« Kar oddahnili so si, ko je odšla.
Za njo so ostala tale pričevanja:
