Ste že slišali za KAMIŠIBAJ? To je edinstvena oblika pripovedovanja zgodb ob slikah, ki izhaja z daljne Japonske. KAMI pomeni papir, ŠIBAJ pa gledališče.
Nekoč se je KAMIŠIBAJKAR pripeljal s kolesom. Na prtljažniku je imel pritrjen lesen oder, pod katerim so bili predali za sladkarije. Na svoj prihod je opozoril z udarjanjem dveh paličic drugo ob drugo.
Kmalu se je okrog njega zbrala množica otrok in krajanov. Za drobiž so si kupili sladkarije in ogled predstave.
Tudi naše tretješolce sta v okviru kulturnega dne obiskali dve kamišibajkarici iz Knjižnice Domžale, Katarina in Barbara.
V šolski knjižnici sta učencem najprej zaigrali nekaj kratkih predstav, skozi katere so spoznali značilnosti te gledališke zvrsti.
Reševanje slikovnih ugank, prikazanih na odru, imenovanem BUTAJ, je bilo za vse učence nadvse zanimivo.
Ob izvirnih in estetskih ilustracijah obeh avtoric so si učenci ogledali tudi uprizoritev dveh pesmi.
V nadaljevanju dopoldneva so se učenci še sami preizkusili v umetnosti gledališča kamišibaj. Najprej so v manjših skupinah ustvarjali ilustracije na besedila znanih pesniških del za otroke.
Sledila je nekajminutna vaja in že so pred očmi sošolcev zaživele slike, ki so jih novopečeni kamišibajkarji pomikali skozi butaj.
Kamišibajkarji iz 3. a
Ustvarjalci kamišibaja iz 3. b
Uprizoritve učencev iz 3. c-razreda
Po zadnji uprizoritvi so učenci skupaj z mentoricama nastope analizirali in izrazili svoja občutja. Katarina in Barbara pa sta dodali še nekaj napotkov in idej, kako bi lahko predstave še izboljšali.
Čarobni in ustvarjalni kulturni dan se je zaključil s kamišibajsko poslastico, namreč z uprizoritvijo dveh slovenskih klasičnih del, Peharjem suhih hrušk in Povodnim možem. Kamišibajkarici Katarina in Barbara sta jih ob čudovitih ilustracijah približali tretješolcem s tenkočutno interpretacijo.
V glavah tretješolcev pa se že iskrijo nove kamišibajske zgodbe. Čakajo le še na butaj. Pride. Zagotovo!