JE MARTIN KRPAN ŠE JUNAK ZA DANAŠNJI ČAS?

Učence 7. b-razreda je ga. Martina Maurič Lazar, mama ene od učenk iz tega razreda, povabila v Lutkovno gledališče Ljubljana na ogled predstave Martin Krpan s podnaslovom Divja lutkovna prigoda po besedilu prve slovenske umetne pripovedke Frana Levstika. Ga. Maurič Lazar je tudi sama igralka v tej predstavi. Z gledališčem se ukvarja že 20 let, je tudi režiserka, prevajalka in docentka za lutkarstvo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.

Igralka Martina Maurič Lazar v pogovoru z učenci 7. b po predstavi

Povabilo so učenci dobili, ker predstave Martin Krpan ne igrajo prav pogosto, a je bila na sporedu prav v tednu, ko učenci pri slovenščini obravnavajo Martina Krpana in so ravno prebrali celotno pripovedko pri pouku po metodi dolgega branja.

V sezoni 2018/19 so delo spet uprizorili v LGL, saj je bila tedaj 160-letnica prve objave Levstikove pripovedke Martin Krpan z Vrha, 100-letnica izida prve slikanice Martin Krpan z ilustracijami Hinka Smrekarja. Od takrat dalje je zgodba o neustrašnem slovenskem junaku doživela že nič koliko uprizoritev, ponatisov in predelav. Učenci pa so v pogovoru z ustvarjalci po predstavi izvedeli tudi, da je bila lutkovna predstava Martin Krpan tudi prva, s katero je pred 70 leti takrat Mestno lutkovno gledališče začelo svojo uspešno zgodbo.

Lutka Martina Krpana in njegove kobilice                               Foto: Jaka Varmuž

Tokratna predstava je bila igrana z ročnimi lutkami, ki so zelo obvladljive, gibčne in primerne za hitre in dinamične akcije, ki jih je bila predstava polna (Krpanovo otepanje z orožniki, tovorjenje oziroma tihotapljenje angleške soli, cesarjevo potovanje s kočijo od Trsta do Dunaja, Krpan, ki prestavlja kobilico sem in tja kot igračo, preskušanje orožja in konj v cesarski orožarnici in hlevu, sekanje cesaričine najljubše lipe, boj z Brdavsom). Predstava se odvija na odru v t. i. škatli z odprtino, ki jo igralke spretno razstavljajo in  sestavljajo, celo obrnejo s hrbtno stranjo proti gledalcem tako, da so gledalci lahko videli v samo »drobovje« lutkovne predstave.

Samo besedilo je zelo zanimivo prirejeno za to predstavo, tako da originalnih citatov iz Levstikove zgodbe skoraj ni zaznati. Zagotovo pa se začuti iz dialogov dvoje, namreč pretkanost in zvitost obeh glavnih junakov, tako Martina Krpana, ki ga označuje še neotesanost, in cesarja. Zdi se, kot da le kobilica pozna nekaj manir. Zelo karikirano je prikazan tudi odnos med cesarjem in cesarico, ki na dvoru nosi hlače. Jezik, ki ga uporabljajo liki, je prav tako grob, kot so oni sami. Cesarjev govor, ki je precej obarvan z nemškimi izrazi, pa tudi jasno pokaže na tedanjo razslojenost, preprosto kranjsko kmečko prebivalstvo in na drugi strani (le navzven) cvetoče in bleščeče avstrijsko cesarstvo.

Učenci so si z zanimanjem ogledali predstavo, polno akcije in zanimivih efektov. Prav posebna je bila tudi glasbena spremljava v živo na tolkalih in ubrano petje treh igralk, ki so v treh songih tudi povedale bistvo sporočila. Prva pesem Solna razkrije dvoličnost družbe, ki obsoja tihotapstvo, a ko nihče ne gleda, vsi na črno kupujejo sol. Drugi song nosi naslov Domoljubna in pokaže mačehovski odnos cesarskega Dunaja do Kranjske. Zaključna pesem z naslovom Slavite junaka pa izraža hvaležnost Krpanu, ki je otel Dunaj pred sovražnikom.

Učenci so se po koncu udeležili pogovora z ustvarjalci, ki ga je moderirala umetniška vodja LGL ga. Ajda Rooss in razkrivala del zakulisja nastajanja lutkovne predstave, poklicev v gledališču, kot tudi sporočila predstave.

Dolžni smo še odgovor na vprašanje v naslovu. Je Martin Krpan še junak za današnji čas? Mladi gledalci so ugotovili, da moč ni vse, kar naredi junaka. Da so potrebni tudi pamet, razgledanost, srčnost in olikanost. Zdrave kmečke pameti Krpanu ni manjkalo, a za širni svet je bil vseeno neotesan in svojeglav. To pa ni ravno odlika.

Pa še nekaj sporoča predstava, kar je pa aktualno za današnji čas tako, kot je bilo tudi nekoč. Kaj je strah, ki ga prinašajo stereotipi? Ti res neki tujec lahko nažene strah v kosti, tako kot ga je Brdavs cesarskemu Dunaju? »Strah je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni!« pravijo ustvarjalci te predstave.

Učenka Manca preizkuša, kako te lutka Krpanove kobilice “uboga“  

Po ogledu je sledil še kulturni sprehod po literarnih mejnikih centra Ljubljane. Najprej so učenci videli, da se kot v igri zvončkov ob celih urah na stolpni uri na LGL prikazujeta Martin Krpan in njegova kobilica.

 

Sledil je ogled Vodnikovega trga s postankom ob Vodnikovem spomeniku in spoznavanje pomena dela tega prvega slovenskega pesnika.

Sprehod so nadaljevali do spomenika Vodnikovega učenca, Franceta Prešerna, ki je svojega licejskega učitelja v pesništvu vrtoglavo presegel. Učenci so si ogledali podobo pesnika z muzo, ki nemo in hrepeneče zre v okno hiše na Wolfovi ulici 2, kjer je živela njegova nesojena Julija Primic.

Od tod so se učenci podali proti Ribjemu trgu čez Tromostovje in videli srednjeveški predel Ljubljane, kjer je živel še en »oče« slovenskega jezika, Primož Trubar. Izvedeli so, zakaj ima bližnji Trubarjev antikvariat tako ime in kaj sploh pomeni beseda antikvariat.

Na Šuštarskem mostu so učenci izvedeli, da so še v Prešernovem času  na mostu stale čevljarske delavnice. Pogled čez Šuštarski most se je ustavil na Jurčičvem trgu z Jurčičevim doprsnim kipom na pročelju hiše, kjer je pisatelj in novinar urejal politični časopis Slovenski narod do svoje smrti. Jurčič je Levstikov sodobnik in njegov dolenjski sorojak, ki je v slovenski literaturi udejanjil Levstikove ideje tudi s prvim slovenskim romanom Deseti brat.

 

Od Mestnega trga na Gornji trg, kjer je stala znamenita lipa, pod katero so ob nedeljah popoldne »plesale lepote z Ljubljane … cele,« kot je poročal že Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske, in kjer je Povodni mož zapeljal Prešernovo Urško. V bližnji zgradbi današnje šole Janeza Levca pa se je plesalo v Prešernovem času, tja je naš pesnik tudi sam zahajal na družabne dogodke. V isti zgradbi pa se je na jezuitski gimnaziji in liceju šolal še en pomemben Slovenec – matematik in topniški častnik Jurij Vega.

 


Za cerkvijo sv. Jakoba so učenci odkrili majhno uličico, imenovano Rožna ulica, kjer je Prešeren živel kar nekaj let po končanem študiju prava na Dunaju in kjer so nastala njegova nesmrtna dela – Sonetje nesreče, Sonetni venec in ciklus Gazel.

Ob prečkanju Karlovške ceste so se učenci ozrli še proti Zoisovi palači in izvedeli za mecena barona Žigo Zoisa (letos 200-letnica njegove smrti), ki je velikodušno s svojimi finančnimi sredstvi podpiral razvoj slovenske literature in znanosti. V bližini je tudi obeležje na hiši nekdanje Blaznikove tiskarne (Breg 12), kjer je Prešeren dal natisniti svojo pesniško zbirko Poezije leta 1847.

 


Učenci so se prijetno utrujeni, polni novih doživetij in spoznanj, vračali proti prulski šoli. Kdo ve, morda pa izmed njih nekega dne zraste pomemben slovenski literat, znanstvenik, umetnik, matematik …?

(Skupno 419 obiskov, današnjih obiskov 1)