V četrtek, 10. 4. 2025, so drugošolci obiskali Slovenski šolski muzej v Ljubljani. To je eden najstarejših nacionalnih muzejev na Slovenskem. Ustanovljen je bil leta 1898. Stalna razstava v nekdanji uršulinski šoli je prikaz bogatih pričevanj razvoja šolstva od prvih znanih začetkov na naših tleh do današnjih dni.
Učenci so sodelovali v delavnici Stara šola. Skozi pogovor in kratko zaigrano sceno pouka pred sto leti so začutili vzdušje ter dobili vpogled v šolski vsakdan učenca ljudske šole na podeželju v času Avstro-Ogrske monarhije.
Pred začetkom pouka so si učenci nadeli oblačila, kot so jih nosili šolarji v tistih časih. Deklice so oblekle preproste vzorčaste oblekice, fantje pa brezrokavnike. Pouk je potekal v učilnici, ki se od današnjih zelo razlikuje. Usedli so se v lesene klopi, na katerih so bile že pripravljene tablice, krede in gobice za brisanje. Na eni strani učilnice so sedele deklice, na drugi strani pa dečki. Poučevala jih je stroga učiteljica. Oblečena je bila v črno dolgo obleko, lase je imela spete v figo, v roki pa je imela šibo.
Na začetku učne ure so imeli obvezen pregled čistoče rok. Nato je sledil pouk. Pri matematiki so »rantali« (šteli) in »številčili« (računali), pri slovenščini pa so s kredo pisali in risali na male črne tablice. Naučili so se tudi pesmico o pomladi.
Učenci so na vprašanja odgovarjali stoje, v celih povedih. Učiteljico so ogovarjali z »gospodična učiteljica«, saj učiteljice v tistih časih niso smele biti poročene. Klepetanje med poukom ni bilo dovoljeno, priporočeno je bilo sedeti vzravnano, z rokami na hrbtu.
Učenci so bili celo uro pouka zelo pridni, saj si ni nihče želel v kotu klečati na koruzi ali si oprtati lesenega osla na hrbet, kakor so kaznovali učence nekoč.
Po povratku v šolo so si učenci izmenjevali vtise. Povedali so, da so si kar malo oddahnili, ko je bilo konec učne ure, čeprav so vedeli, da je to bila igra, predvsem pa so ugotovili, da je dosti lepše imeti prijazne učiteljice.