SEDMOŠOLCI V KROPI IN NA OBISKU PREŠERNOVE ROJSTNE HIŠE

V petek, 27. 9. 2019, so se tudi sedmošolci podali na ekskurzijo. Z imenitnim dvonadstropnim avtobusom, ki je čudežno sprejel vseh 75 potnikov naenkrat, jih je pot peljala po avtocesti proti Gorenjski. Obsijani s sončnimi žarki, ki so že kukali izza meglic, so učenci skozi okna lahko opazovali značilnosti gorenjske pokrajine, ki leži pod vrhovi slovenskih gora. 

Z avtoceste jih je vožnja po ovinkasti poti pripeljala v gručasto naselje Kropa, ki leži ob vzhodnem vznožju planote Jelovica v  občini Radovljica. Učenci so ob postanku najprej pomalicali, nato pa so se po razredih razdelili v tri skupine in si izmenično ogledali Kovaški muzej Kropa, žebljarsko kovačnico   vigenjc Vice   in se podali na opazovalni sprehod.  

V Kovaškem muzeju Kropa, ki se nahaja v Klinarjevi hiši iz 17. stoletja, so spoznali, da Kropa že več stoletij slovi po tradicionalni železarski in kovaški dejavnosti, ker so imeli z Jelovice na voljo vodno energijo, lesno oglje in železovo rudo. Prikazan je tehnično-zgodovinski razvoj obdelave železa od rude do žeblja,  kakšne so bile gospodarske, socialne in kulturne razmere v Kropi in sosednjih železarskih naseljih od 15. stoletja do propada fužin v 19. in ročnega žebljarstva v 20. stoletju. V etnološki sobi je prikazano življenje kroparskih kovačev s predmeti za vsakdanjo rabo ter njihovimi šegami in navadami. 

Maketa Krope in ogled makete za taljenje železa z učenci 7. b 

Baročna notranjost Klinarjeve hiše in kroparska kovaška družina 

V vigenjcu Vicepa jim je kovač predstavil delo kovačev. Vigenjc Vice je v Sloveniji edina v celoti ohranjena kovačnica, v kateri so ročno kovali žeblje. Vigenjci so bili zgrajeni deloma iz kamna in deloma iz lesa in so stali ob potoku Kroparica, tako da so lahko uporabljali vodni pogon za kovaške mehove in mehanska kladiva (norce) … V preteklosti je bilo v Kropi veliko vigenjcev, v katerih so delale in čez dan živele celotne družine in si kar na ognjišču za gretje železa kuhale obroke. 

Učenci 7. b poslušajo in opazujejo kovača pri predstavitvi v vigenjcu Vice 

Na opazovalnem sprehodu po Kropi ob hudourniškem potoku Kroparica in do župnijske cerkve sv. Lenarta so spoznavali geografske značilnosti kraja, opazovali kulturno, tehnično in zgodovinsko dediščino te vasi, ki je od leta 1952 razglašena za kulturni spomenik. Razkrita je bila skrivnost imena za kraj in potok, ki izhaja iz hudourniškega značaja potoka Kroparica, ki se na odseku svojega toka skozi naselje v deževnih obdobjih peni kakor »krop« (vrela voda), zato se celotno naselje imenuje Kropa. 

 

Učenci z obzidja cerkve sv. Lenarta opazujejo značilnosti naselja in posameznih zgradb 

 

V posamičnih kroparskih hišah je v preteklosti živelo tudi do 100 ljudi. Na hišah so se ohranili številni kamnoseški detajli iz zelenega vulkanskega kamna (tufa), ki so bili značilnost premožnejše kmečke in meščanske arhitekture na Gorenjskem. Mnogi kovani elementi na hišah in v javni opremi pričajo o poreklu kraja ter o nadaljevanju kovaške tradicije v današnji čas.Najbolj opazne so raznolike ulične svetilke in ograje, pa tudi železni zmaj, opasani kamen … 

Arhitekturne značilnosti hiš so učenci 7. b zelo natančno opazovali   

Umetelno kovana svetilka z zmajem 

 

Čas v Kropi je zelo hitro minil in s polurno zamudo so z avtobusom nadaljevali ovinkasto pot do Vrbe na Gorenjskem, kjer se je rodil naš veliki pesnik France Prešeren. Sprejela jih je zelo simpatična kustosinja, ki je učencem v dveh skupinah izmenično razkazala notranjost Prešernove rojstne hiše.  

 

Učenci 7. a in 7. c v izbi Prešernove rojstne hiše  

Predstavila je značilnosti gradnje gorenjske kmečke hiše, kako so razporejeni prostori in kakšna je bila njihova namembnost. Zanimivo jo je bilo poslušati, kako je uporabljala gorenjsko narečje, recitirala Prešernovo Zdravljico v angleškem jeziku in jim povedala še marsikaj zanimivega iz njegovega življenja, kar ni napisano nikjer in se je ohranilo le s pripovednim izročilom.  

Dekleta iz 7. a si ogledujejo razstavo ilustracij posameznih verzov Zdravljice avtorice Andrejke Čufer, akademske kiparke iz Vrbe 

Sredi vasi stoji tudi več kot dvesto let stara vaška lipa, obdana s šestnajstimi srenjskimi kamni. Pod lipo so se sestajali gospodarji domačij (vaška srenja) in razpravljali ter odločali o pomembnih stvareh. Svojih dogovorov niso nikoli zapisovali, so se pa vedno držali tega, kar so sklenili. Vsak vrbenski gospodar je imel svoj kamen, današnja vrbenska lipa pa je edina v slovenskem prostoru, okoli katere so se kamni v celoti ohranili. 

Polni zanimivih vtisov in informacij so se učenci posedli v udobne avtobusne sedeže in se prepustili živahnim pogovorom in mirni vožnji proti Ljubljani.